Strup v satju: kako je nori med spreminjal zgodovino

Nori med se pridobiva iz nektarja in cvetnega prahu rastlin iz rodu rododendron in lahko učinkuje omamno, a tudi strupeno. Danes ga večinoma v Nepalu in Turčiji, kjer se uporablja za rekreativno rabo in kot zdravilo alternativne medicine.

Med(ica), navdih, pesništvo in preroštvo

V starem nordijskem jeziku je óðr pomenilo »poezijo«, »blaznost«, »norost«. Posoda, ki je vsebovala medico, znano po tem, da je spodbujala pesniški navdih, pa se je imenovala óðrerir, kar je najverjetneje nekoč označevalo samo pijačo in je pomenilo tudi »tisto, kar spodbuja k pesnjenju oziroma zgovornosti«.

Tudi stari Grki so med smatrali za živilo, ki ti da preroškega daru. Tako naj bi nekoč v jami pod Parnasom živele tri sestre, dekleta hitrih kril, ki so poučevale prerokovanje. »Pasle« so se na satovju in vse njihove prerokbe so se izpolnile (Homerska Himna Hermesu IV 552 - 559):

»Ko se najejo zlatega medu in navdihnjeno rojijo, so ti z veseljem pripravljene povedati resnico, če pa so prikrajšane za sladko jedačo bogov, potem lažejo in vznemirjeno brenčijo med sabo.«

(Homerska Himna Hermesu IV 560–563, prev. L. Unuk)

Prav Homerska himna Hermesu, iz 6. stoletja pr. n. št., morda namiguje na rabo medu, ki naj bi bil nor. Besedilo omenja melissai (čebelje preročišče) na Parnasu pri Delfih, kar bi se lahko nanašalo tudi na Pitijo oz. Delfsko preročišče. Med, ki so ga uživale sestre, se je imenoval meli chloron, ne zlati ampak dobesedno »bledo zeleni« oz. »rumeno-zeleni« med. Chloron je seveda beseda sorodna besedi »klorofil«, to je zeleno barvilo v rastlinah, ki jim omogoča fotosintezo. A dejanska barva tega medu je vprašljiva, saj so Stari Grki barve dojemali drugače kot jih mi. Morje je bilo zanje lahko tudi temne vinske barve.

Pitija je bila le ena od mnogih, ki so se prištevale med jasnovidne (manteis) - prerokinje. Grki so verjeli, da so bili to ljudje, ki so lahko prešli ali pa so bili vrženi v stanje, v katerem so komunicirali z boštvom. Drugače povedano, v njih se je naselilo božanstvo; postali so dobesedno "polni boga" (entheoi), kar »entuziazem« pomeni. Bili so "iz sebe" (ekstatikoi), v "ekstazi". Bili so "divjajoči" (manikoi) v "norosti" (mania), iz katere besede Grki običajno izpeljejo mantis – prerok. V tem stanju so govorili in počeli stvari, ki jih v normalnem stanju ne bi. Zlasti so imeli sposobnost izvedeti vse; bodisi minulo, sedanje ali to kar se bo šele zgodilo – kar je bil običajno privilegij bogov. In resnično, bog je govoril skoznje, čeprav tega niso vedeli, saj so bili "izven lastnega umevanja" (ekphrones), ki je beseda sorodna angleški »frenzy« (blaznost). Ta izhaja iz stare francoske besede »frenesie«, ta iz srednjeveške latinske besede »phrenesia«, ki izhaja iz klasične latinske besede phrenesis, ki izvira iz stare grške besede phrēn (φρήν), kar pomeni "um", "razum", koren »ek(s)« pa (iz)ven.

Da so se prerokovalke v Delfih imenovale čebele, je zapisal tudi Pindar, sredi 1. tisočletja pr. n. št., v 4. Pitijskem zmagospevu:

»Takšne so bile zares Medejinih besed vrstice; junaki božanski so otrpnili v molku, ko goste so misli poslušali. O blažen, sin Polimnestov, saj v teh besedah te rek čebele delfske z glasom samodejnim je povzdignil, ki s trikratnim pozdravom je razkril, da tebi usojeno je postati vladar Kirene…«

(Pindar: 4. Pitijski zmagospev, vrstice 58–63, prev. B. Senegačnik)

V starodavnih »koktejlih«

Meli chloron se znajde tudi v Homerjevih delih, le v nekoliko drugačnih kontekstih. Če gre prav za nori med ostaja uganka. V opisu obroka, ki ga je Hekameda ob divjanju trojanske vojne pripravi Ahilu in njegovemu najboljšemu prijatelju Patroklu, lahko beremo:

»pladenj iz brona, čebule na njem, prigrizek pijači, k temu rumene (chloron) strdi in kruha ječmenove moke,…«

(Homer: Iliada, 11. spev, verzi 630–631, prev. A. Sovre)

V vrču pa:

»V njem dekle jima zmeša napoj, boginjam podobna, v ta pramnejskega soka nastrže s kovinskim strgalom kozjega sira urno potrosi z ječmenovim zdrobom; zdaj jima piti veli, ko zmes je nared, da se užije.«

(Homer: Iliada, 11. spev, verzi 638–641, prev. A. Sovre)

Ne glede na to, kako zelo sta vino in sir dobro dela ostarelim vladarjem in ranjenim bojevnikom, še posebej tekom divje trajajoče vojne, v oči zbode omemba bronastega strgala. Zanj je namreč le malo verjetno, da so jih uporabljali le za ribanje vsakdanjih hranil kot je sir, ki ga je mogoče enako učinkovito postrgati tudi z nožem. Odpira se vprašanje, če so bili ti ribežni, skupaj s kakšno narkotično snovjo, ekvivalent injekcijam morfija, ki so jih kot del obvezne opreme nosili tudi častniki prve svetovne vojne dobrih 2800 let po tem , ko je bila zapisana Iliada.

Če se vrnemo k meli chloron, se ta znajde tudi v Odiseji, v čarobnem napitku čarovnice Kirke, ki ga zvari gostom:

»zmeša … sira, ječmenove moke in zlatega (chloron) meda z vinom pramnejskim, a soku pridene čarovnega bilja (pharmaka lugra), v to, da ugasnil bi v njih spomin na deželo očetno.«

(Homer: Odiseja, 10. spev, verzi 234–236, prev. A. Sovre)

Biološko orožje: ko čebele premagajo vojake

Norega medu za onesposobljenje niso uporabljale le čarovnice v literarnih delih. Pri starogrškemu vojskovodju in zgodovinarju Ksenofonu v delu Anabasis lahko beremo o nenavadni peripetiji v letu 401 pr. n. št. Ko je v boju za perzijsko »krono« umrl Kir Mlajši, perzijski princ., se je v domovino vračalo deset tisoč plačancev. Ti grški vojaki, so se nahajali blizu mesta Trabzon (današnja Turčija) ob Črnem morju, in Ksenofon opisuje, kakšne so bile reakcije po uživanju neobičajnega medu.

»Ko so sovražniki opazili naval, niso več vztrajali na svojem mestu, temveč so razkropljeni pobegnili. Heleni so zasedli hrib in se utaborili v mnogih vaseh, polnih hrane. Druge posebnosti ni bilo, čudili pa so se temu: v vaseh je bilo mnogo čebeljih panjev. Vojaki, ki so jedli satje, so izgubili zavest, začeli so bruhati, dobili so drisko in nihče se ni mogel držati pokonci. Kdor je le malo jedel, je bil podoben pijanemu človeku, kdor pa je mnogo použil, je ali zbesnel ali pa je kazalo, da bo umrl. Obležalo jih je toliko, da je bilo videti kot po porazu. Posledica je bila velika malodušnost. Drugi dan ni nihče umrl, temveč so prišli vsi približno isto uro k zavesti. Tretji in četrti dan so vstali, kot če bi ozdraveli zaradi zastrupitve.« (Ksenofon, Pohod v notranjost, knjiga 4, poglavje 8, str. 84, prev. J. Fašalek).

Dobrih sto let kasneje je znameniti filozof Aristotel je zapisal: »V Trabzonu ima med iz pušpana močan vonj in pravijo, da zdravi moški, ko ga zaužijejo ponorijo, epileptiki pa nemudoma ozdravijo.«

Med prvimi, ki je uvidel povezavo med toksičnostjo tega in rastlinami, kot so oleander, azaleja in rododendron, je bil rimski naravoslovec Plinij Starejši (1. stoletje n. št.), ki je nori med poimenoval meli mænomenon.

Kot biološko orožje je bil nori med spet uporabljen leta 65 pr. n. št., med tretjo mitridatsko vojno, ko je kralj Mitridat zaukazal strateški umik pred rimskimi vojaki, ki jim je poveljeval Pompej. Umikajoči se vojaki so, verjetno po nasvetu botanika Kateuja, pustili za seboj polno satovja norega medu. Rimski legionarji, ki so ga zaužili, so podlegli najprej pod njegovimi opojnimi učinki, nato pa še pod orožjem nasprotnika. Grški geograf Strabon je dogodek zabeležil kot pokol treh rimskih maniplov, saj naj bi podleglo nekje med 480 in 1.800 vojakov.

Tudi drugi primeri zastrupitev z medom so morda povezani z norim medom.

Leta 946 so zavezniki kraljice Olge iz Kijeva svojim ruskim sovražnikom poslali več ton fermentiranega medu. 5.000 Rusov, ki je omotičnih obležalo na tleh, je bilo pobitih brez kančka milosti.

Dobrega pol tisočletja kasneje, leta 1489, so na istem območju Tatari zaužili medico, ki so jo našli v sodčkih zapuščenega tabora. Izdelana je bila iz norega medu. Rusi so pobili 10.000 omamljenih Tatarov.

Nekdanji zdravnik Konfederacije J. Grammer je leta 1875 v reviji Gleanings in Bee Culture opisal več primerov, kako so se vojaki južnih zveznih držav zastrupili z norim medom.

Opojna substanca za rekreativno rabo v novem veku

V 18. stoletju so iz območij ob Črnem morju v Evropo vsako leto izvozili okoli 25 ton norega medu. V Franciji je bil znan kot miel fou (nori med) in so ga dodajali pivu ter drugim alkoholnim pijačam, da bi povečali njihovo opojnost.

Ameriški botanik Benjamin Smith Barton je zapazil, da so se čebelarji v Pensilvaniji omamljali z norim medom. Dodajali so ga alkoholu in prodajali v New Jerseyju kot eliksir, imenovan "metheglin" (medica). Barton je zapisal, da je bila na začetku omamljenost večinoma prijetna, a se je lahko ob pretiravanju hitro sprevrnila v »delirij«.

Seznam virov in literature za nadaljnje branje

• Aristotel (prev. W. S. Hett). 1936. De mirabilius auscultationibus. Aristotle Minor Works on Marvelous Things Heard (LCL 307). Cambridge (MA): Harvard University Press.

• Homer (prev. A. Sovre). 1950. Iliada. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

• Homer (prev. A. Sovre). 1951. Odiseja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

• Ksenofon (prev. J. Fašalek). 1963. Anabasis: pohod v notranjost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

• Pindar (prev. B. Senegačnik). 2013. Slavospevi in izbrani fragmenti. Ljubljana: Družina.

• Plinij Starejši (prev. J. Bostock in H. T. Riley). 1855. The Natural History. London: Taylor and Francis.

• Senegačnik, B. (ur.). 2019. Homerske himne. Ljubljana: Družina.

• Strabon (prev. H. C. Hamilton in W. Falconer). 1903. The Geography of Strabo. Literally translated, with notes, in three volumes. London: George Bell & Sons.

• Bryce, E. 4. 9. 2014. The Strange History of 'Mad Honey'. Modern Farmer. URL: https://modernfarmer.com/2014/09/strange-history-hallucinogenic-mad-honey/ (citirano 20. 4. 2025).

• Chadwick, N. K. 1942. Poetry and Prophecy. Cambridge: Cambridge University Press.

• Gunduz, A. in F. A. Ayaz. 2013. Mad Honey: The Reality. Honey in Traditional and Modern Medicine. Boca Raton: CRC Press.

• Mayor, A. 1995. Mad Honey! Archaeology 48/6, str. 32–40. URL: http://www.jstor.org/stable/41771162 (citirano 20. 4. 2025).

• Onians, R. B. 1954. The Origins of European Thought About the Body, the Mind, the Soul, the World, Time, and Fate. Cambridge: Cambridge University Press.

• Ott, J. 1998. The Delphic Bee: Bees and Toxic Honeys as Pointers to Psychoactive and Other Medicinal Plants. Economic Botany 52/3, str. 260–266. URL: https://www.jstor.org/stable/4256092 (citirano 20. 4. 2025).

• Rutherfurd-Dyer, R. 1983. Homer's Wine-Dark Sea. Greece & Rome 30/2, str. 125–128. URL: https://www.jstor.org/stable/642564 (citirano 20. 4. 2025).

• Sherratt, S. 2004. Feasting in Homeric Epic. Hesperia: The Journal of the American School of Classical Studies at Athens 73/2 (Special Issue: The Mycenaean Feast), str. 301–337. URL: https://www.jstor.org/stable/4134897 (citirano 28. 11. 2020).

• Sperduti, A. 1950. The Divine Nature of Poetry in Antiquity. Transactions and Proceedings of the American Philological Association 81, str. 209–240. URL: http://www.jstor.org/stable/283581 (citirano 25. 9. 2023).

• Tigerstedt, E. N. 1970. Furor Poeticus: Poetic Inspiration in Greek Literature before Democritus and Plato. Journal of the History of Ideas 31/2, str. 163–178. URL: http://www.jstor.org/stable/2708543 (citirano 16. 10. 2023).

• Topalidis, S. 2025. Beekeeping in Early Greece and the Mad Honey of Pontos. URL: https://www.researchgate.net/publication/388563931_Beekeeping_in_ancient_Greece_and_mad_honey (citirano 20. 4. 2025).

• Turner, M. D. 29. 4. 2023. Mad Honey and the Poisoner King: A Case of Mass Grayanotoxin Poisoning in the Roman Military. Cureus 15/4, e38289. DOI: 10.7759/cureus.38289 (citirano 20. 4. 2025).