Trgovina z antikvitetami: kulturna dediščina v zasebnih rokah

Trgovina z antikvitetami, tako legalna kot nelegalna, predstavlja resno grožnjo kulturni dediščini, saj uničuje znanstveno vrednost arheoloških najdb in prispeva k izgubi zgodovinskega konteksta. Ko predmeti izkopani z arheoloških najdišč pristanejo v zasebnih zbirkah ali na črnem trgu, celotne države izgubijo pomembne simbole svoje narodne identitete. Znani primeri, kot so Elginovi marmorji iz Partenona, beninske bronaste plošče in doprsni kip Nefretete, ilustrirajo, kako je nelegalna trgovina z dragocenimi starinami oropala države njihove kulturne dediščine, kar spodkopava raziskovanje in razumevanje zgodovine. Čeprav so mednarodne organizacije, kot so UNESCO, Europol in Interpol, sprejele ukrepe za boj proti tem praksam, ilegalna trgovina še vedno cveti zaradi visokega povpraševanja na črnem trgu. Kot posamezniki lahko pripomoremo k zaščiti kulturne dediščine tako, da se izogibamo nakupu nepreverjenih starin, ozaveščamo druge o pomenu varovanja arheoloških najdišč ter podpiramo muzeje in zakonite ustanove, ki skrbijo za ohranjanje zgodovine.

Du liest Trgovina z antikvitetami: kulturna dediščina v zasebnih rokah 15 Minuten

Von {{ author }}

Manja Balek Jurjavčič Žejn7. Okt 2024

Slavna odtujena dediščina

Elginovi marmorji so zbirka klasičnih grških kipov in fragmentov s Partenona, ki jih je v začetku 19. stoletja odstranil Thomas Bruce, grof Elgin, in jih pozneje prodal britanski vladi. Kipi, vključno z deli friza in metop, so zdaj razstavljeni v Britanskem muzeju, medtem ko Grčija že desetletja zahteva njihovo vrnitev. Atenski muzej na Akropoli ima namenski prostor za marmorne kipe Partenona - vključno s tistimi, ki so trenutno v Britanskem muzeju. Ko je muzej leta 2009 odprl svoja vrata, so v zgornjem nadstropju tem kipom namenili galerijo, znano kot Partenonska galerija, ki gleda neposredno na Partenon. V tej galeriji so skulpture razstavljene v prvotni postavitvi, kjer so deli, ki so še v Grčiji, postavljeni ob odlitkih, ki nadomeščajo manjkajoče skulpture, ki jih hrani Britanski muzej. Ureditev Partenonske galerije je odgovor na nekdanje trditve Britanskega muzeja, da Grčija nima ustreznih prostorov za shranjevanje in ohranitev marmorjev s Partenona. Sodobne ohranitvene zmogljivosti v Akropolskem muzeju pa presegajo mednarodne standarde in krepijo grško zahtevo za vrnitev marmornih kipov. Kljub prizadevanjem Grkov pa spor glede lastništva partenonskih marmorjev ostaja nerešen, čeprav je leta 2014 Unesco ponudil posredovanje, ki ga je Britanski muzej zavrnil.

Elginovi marmorji, vir: https://www.newyorker.com/culture/cultural-comment/should-the-parthenon-marbles-be-returned-to-greece.

Beninske bronaste plošče so ena najpomembnejših umetniških zbirk afriške kulturne dediščine, izdelane v nekdanji Kraljevini Benin, današnji Nigeriji. Plošče in skulpture, ki so krasile kraljevo palačo, so leta 1897 britanske sile odtujile med ekspedicijo v Benin in jih večinoma prenesle v evropske muzeje, med drugim v Britanski muzej. Ta dejanja so sprožila razprave o vrnitvi teh dragocenih predmetov v Benin, saj predstavljajo pomemben del zgodovine in identitete te regije. Beninske bronaste skulpture se trenutno nahajajo v več muzejih in zasebnih zbirkah.

Bronaste lošče iz Benina, vir: https://www.independent.co.uk/news/uk/home-news/benin-bronzes-british-museum-nigeria-stolen-imperialist-treasures-return-loan-elgin-marbles-looted-a8414661.html

Doprsni kip Nefretete, ki jo hrani Neues Museum v Berlinu, je predmet dolgoletne polemike med Egiptom in Nemčijo. Egipt trdi, da je bil kip leta 1912 nezakonito izvožen iz države, ko ga je med izkopavanji odkrila nemška arheološka ekipa, ki naj bi zavestno prikrila njegovo vrednost. Nemčija pa vztraja, da je bila najdba pridobljena v skladu z zakonitimi dogovori tistega časa. Čeprav so zahteve po repatriaciji močne, Nemčija zavrača vrnitev, pri čemer navaja krhkost artefakta in pravne pomanjkljivosti egiptovskih trditev.

Doprsni kip Nefretete, vir: https://www.aljazeera.com/news/2024/9/8/egyptian-archaeologist-urges-german-museum-to-return-nefertitis-bust

Kamen iz Sconea, znan tudi kot Kamen usode, je eden najpomembnejših simbolov škotske monarhije in danes predstavlja lep primer kompromisa med dvema državama. Ta starodavni kamen, izklesan iz rdečega peščenjaka, je bil več stoletij ključen element pri kronanju škotskih kraljev. Leta 1296 ga je v okviru osvajanja Škotske zasegel angleški kralj Edward I. in ga odnesel v Westminstrsko opatijo, kjer je postal del kronanj angleških in kasneje britanskih monarhov. Kamen je bil kot simbol angleškega nadzora nad Škotsko vdelan v prestol oz. stol za kronanje, ki ga je kralj Edward I. dal izdelati posebej za ležišče kamna iz Sconea. Zgodba kamna iz Sconea - tako kot celotna angleško-škotska zgodovina - vsebuje veliko zanimivih preobratov, vključno s poskusom vrnitve kamna na Škotsko. Na božični dan leta 1950 so štirje škotski študenti vdrli v Westminstrsko opatijo in odnesli kamen, z namenom, da ga vrnejo na Škotsko. Med tem drznim dejanjem se je kamen poškodoval, vendar so ga študenti zakopali v polju v Kentu in ga kasneje obnovili ter vrnili na Škotsko. Kljub obsežni iskalni akciji britanskih oblasti je bil kamen šele po nekaj mesecih skrivaj vrnjen na oltar v opatijo Arbroath. Čeprav so se kmalu pojavile govorice, da je bil vrnjen lažni kamen, ostaja kamen iz Sconea močan simbol škotske identitete. Leta 1996 je bil uradno vrnjen Škotski in se sedaj nahaja v Edinburghu, a se ob kronanjih angleških monarhov še vedno začasno vrne v Westminstrsko opatijo.

Stone of Scone, prenos iz Edinburgha v London za kronanje Charlesa 3., vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Stone_of_Scone#/media/File:Stone_of_Destiny_Travels_to_London_for_Coronation_of_Charles_III.jpg

Narodna identiteta in javni dostop

Legalna (o njej v nadaljevanju) in nelegalna trgovina z arheološkimi najdbami ne prizadene le strokovnjakov, temveč tudi celotne države in narode, ki so oropani svojih kulturnih zakladov in kulturne identitete. Predmeti, ki bi morali biti na ogled v muzejih in na voljo javnosti, končajo v zasebnih zbirkah, kjer so praktično nedostopni. To zmanjšuje možnosti za izobraževanje, raziskovanje in zmanjšuje kulturno zavest. Kulturna dediščina namreč igra ključno vlogo pri oblikovanju narodne identitete. S starinami v zasebnih rokah je narod prikrajšan za razumevanje svoje preteklosti, saj se izgubi povezava z dediščino, ki oblikuje našo kolektivno zavest in kulturo.

Poglejmo kar primer iz domačih logov.

Mnoge arheološke najdbe, izkopane na območju današnje Slovenije, so danes shranjene v muzejih v tujini. To je posledica zgodovinskih okoliščin, ko so tuji raziskovalci vodili izkopavanja ali pa so bili predmeti prodani tujim institucijam. Takšne odtujitve niso zgolj izguba fizičnih artefaktov, ampak odpirajo tudi vprašanja o tem, kako se povežemo z lastno kulturno dediščino in identiteto, ko ključni predmeti končajo v tujih zbirkah.

Med najbolj izstopajočimi primeri je vojvodinja Pavlina Mecklenburška, ki je med letoma 1905 in 1914 na Magdalenski gori vodila pomembna arheološka izkopavanja. Medtem ko so nekateri predmeti ostali v slovenskih muzejih, so mnogi končali v tujini – vključno z deli, ki so zdaj del zbirk v Landesmuseum Württemberg v Stuttgartu ter v Peabody Museum na Harvardu. Med predmeti so bronaste posode iz halštatskega obdobja, bronasti nakit in keltski grobni pridatki, ki nosijo pomembno arheološko in kulturno vrednost.

Bronasta posoda iz Stične, vir: https://peabody.harvard.edu/europe

Druge ključne arheološke najdbe iz železne dobe na Slovenskem, vključno z bogatimi grobnimi pridatki iz halštatske kulture, pa so shranjene v Naturhistorisches Museum na Dunaju. Med njimi so bronasti nakit, fibule in drugi predmeti, ki so priče bogatega življenja in ritualov iz železne dobe, vendar se zdaj nahajajo izven slovenskih meja. Čeprav so ohranjeni in razstavljeni v priznanih institucijah, lahko njihova oddaljenost od izvornega konteksta vpliva na naše razumevanje lokalne zgodovine in kulturne dediščine.

Vprašanje ohranjanja kulturne dediščine in dostopnosti ključnih arheoloških najdb v lokalnih muzejih je pomembno za vsako družbo. Predmeti, ki so bili nekoč del našega vsakdana ali duhovnega sveta, zdaj služijo kot most do preteklosti, kjerkoli že so shranjeni. Toda dejstvo, da so mnogi izmed njih v tujini, poudarja, kako dragoceni in ranljivi so ti ostanki naše preteklosti ter kakšen vpliv imajo na naše razumevanje lastne zgodovine in kulture.

Črni trg in organizirani kriminal

Nelegalna trgovina z arheološkimi najdbami je pogosto tesno povezana z organiziranim kriminalom. Organizirane kriminalne skupine izkoriščajo ekonomske in politične krize, plenijo kulturno dediščino in jo prodajajo za hiter zaslužek. To pomeni, da uničevanje arheoloških najdišč ni le težava preteklosti, temveč tudi izziv za prihodnost. Takšna plenjenja povzročajo nepopravljivo škodo, saj ne izničijo zgolj fizičnih najdb, temveč tudi znanstvene podatke, ki jih arheologi in zgodovinarji potrebujejo za preučevanje in razumevanje človeške zgodovine.
Mednarodne organizacije, kot so UNESCO, Europol in Interpol, so v zadnjih desetletjih sprejele številne ukrepe za boj proti nelegalni trgovini s starinami. Kljub temu ilegalna trgovina še naprej cveti, predvsem zaradi nenehnega povpraševanja po redkih in dragocenih artefaktih na črnem trgu. Problematičen je tudi izvoz kulturnih dobrin iz nekaterih držav, kjer pravni nadzor nad izkopavanji ni ustrezno urejen, je močno prisotno ponarejanje dokumentacije ali pa so zakoni premalo strogi.

V Evropski uniji se problematika kriminala s kulturnimi dobrinami manifestira predvsem skozi tri glavne pojave: kraje kulturnih dobrin, ropanje arheoloških najdb ter ponarejanje umetniških del in starin. Kriminal s kulturnimi dobrinami je ena izmed prioritet EU v boju proti resnemu in organiziranemu kriminalu. Takšne dejavnosti generirajo znatne dobičke za organizirane kriminalne skupine in so pogosto povezane z drugimi hudimi kaznivimi dejanji, kot je pranje denarja. Zaradi svoje narave so ti zločini pogosto transnacionalni, kar pomeni, da se pridobitev blaga lahko zgodi v eni državi, medtem ko se prodaja odvija drugje.

Europol, kot policijska agencija EU, podpira države članice pri boju proti kriminalu s kulturnimi dobrinami, vključno s posebno enoto za nelegalno trgovino s starinami. Strokovnjaki in analitiki iz Evropskega centra za resni in organizirani kriminal nudijo operativno koordinacijo in analitično podporo preiskovalcem v državah članicah. Njihovo delo je ključno, saj so mreže organiziranega kriminala hitre pri izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja globalizirani trg kulturnih dobrin.
Kulturna dobra obsegajo širok spekter zgodovinskih artefaktov, umetniških del in starin, vključno s ponaredki. Poleg finančnih izgub, ki jih te aktivnosti povzročajo, imajo tudi uničujoč vpliv na kulturno dediščino držav, kar vodi do nepopravljive izgube dragocenih umetnin in kulturnih mest.

V letu 2022 je Europol organiziral razstavo "Zbirka, ki je bila vrnjena", ki je predstavila dragocene predmete, vrnjene policiji v okviru operacij proti kriminalu s kulturnimi dobrinami. Razstava je omogočila javnosti, da si ogleda redke in dragocene artefakte ter se seznani s prizadevanji Europola pri boju proti temu zločinu.

Pomemben korak v boju proti nelegalni trgovini z arheološkimi predmeti je bil storjen leta 1970, ko je UNESCO sprejel Konvencijo o prepovedi in preprečevanju nezakonitega uvoza, izvoza in prenosa lastništva kulturnih dobrin. Ta konvencija omogoča državam, da zahtevajo repatriacijo nezakonito izkopanih in izvoženih artefaktov ter vzpostavlja mednarodno sodelovanje pri preprečevanju trgovine z nezakonito pridobljenimi predmeti. Poleg tega je pomembno poudariti vlogo lokalnih oblasti in skupnosti pri varovanju kulturne dediščine. V državah z bogato arheološko zgodovino, kot so Egipt, Grčija in Italija, so bili sprejeti številni ukrepi za zaščito arheoloških najdišč pred plenjenjem in nezakonitim izkopavanjem. Na teh področjih sodelovanje lokalnih prebivalcev z oblastmi lahko ključno prispeva k zmanjšanju obsega nelegalne trgovine. Čeprav gre za velik korak v pravo smer, obstajajo še vedno številne pravne luknje in težave pri implementaciji teh zakonov na globalni ravni.

Legalna trgovina in mednarodna prizadevanja za zaščito dediščine

Nekatere države dovoljujejo omejeno trgovanje z antikvitetami, če so izpolnjeni določeni pravni pogoji. V Združenih državah Amerike je trgovanje z antikvitetami dovoljeno, če imajo predmeti zakonit izvor in dokumentacijo, ki dokazuje njihov zakonit izvoz iz države izvora. Združeno kraljestvo prav tako omogoča prodajo antikvitet, če prodajalec dokaže, da so bili predmeti zakonito pridobljeni in izvoženi, pri čemer London ostaja pomembno svetovno središče za trgovanje z umetninami in antikvitetami. Švica je še eno pomembno središče za umetniški trg, saj prostocarinski skladi v državi omogočajo shranjevanje in trgovanje z dragocenimi predmeti, čeprav je nadzor nad trgovino z antikvitetami v primerjavi z drugimi evropskimi državami nekoliko bolj ohlapen. Nemčija dovoljuje določeno trgovanje, vendar le, če so izpolnjene stroge zahteve glede izvora in skladnosti z zakonodajo o varovanju kulturne dediščine. V Hongkongu, ki je eno od azijskih središč umetniškega trga, pravila za trgovanje z antikvitetami niso tako stroga kot drugod, kar omogoča večjo fleksibilnost pri prodaji in nakupu kulturnih artefaktov.
Legalna trgovina s starinami poteka pod strogimi mednarodnimi regulacijami, ki zagotavljajo transparentnost in etičnost pridobivanja arheoloških najdb.

Preprodajalci, kot so člani Mednarodnega združenja trgovcev z antično umetnostjo (IADAA), upoštevajo stroge standarde glede izvora predmetov, kar pripomore k zaščiti svetovne kulturne dediščine. Med najbolj priznanimi preprodajalci so Phoenix Ancient Art, vrhunska galerija, specializirana za klasično, egipčansko in bližnjevzhodno umetnost, z lokacijama v New Yorku in Ženevi. Prav tako izstopa Rupert Wace Ancient Art, londonski preprodajalec, znan po visokokakovostnih egipčanskih, rimskih in grških starinah, pogosto prisotnih na mednarodnih umetniških sejmih. David Aaron Gallery, s sedežem v Londonu, ima dolgo tradicijo trgovanja z redkimi predmeti iz antičnega sveta. Vsi ti preprodajalci svoje poslovanje utemeljujejo na preverjanju zakonitosti izvora predmetov (due diligence) in s tem zagotavljajo, da artefakti ostanejo dostopni za raziskovanje in občudovanje širše javnosti, hkrati pa se izognejo trgovini z nezakonito pridobljenimi predmeti.

Replike in kopije: etična alternativa

Rešitev za ljubitelje zgodovine in starin, ki si želijo imeti delček preteklosti v svojem domu, so visokokakovostne replike. Te natančno odražajo izvirnike, a so izdelane brez škode za arheološka najdišča ali zakonito pridobljene starine. Že v antiki so bile kopije priljubljene – številni rimski kipi so bile kopije bronastih grških originalov. Danes lahko podobno uživamo v estetiki in umetniški vrednosti replike, ne da bi podpirali ilegalno trgovanje in uničevanje dediščine.

Diadoumenos, rimska marmorna kopija grškega bronastega kipa; vir: https://www.metmuseum.org/art/collection/search/251838

Replike starin so pomembne tudi za muzeje. Namesto da bi izpostavljali krhke predmete neprecenljive vrednosti okoljskim tveganjem in morebitnim poškodbam, lahko razstavljajo njihove kopije, kar omogoča ohranitev originalov za prihodnje generacije. Kopije prav tako ponujajo možnost, da so pomembni zgodovinski predmeti na voljo večjemu številu ljudi po vsem svetu, saj jih muzeji lahko razstavljajo brez omejitev, povezanih z izvozom in hranjenjem originalnih artefaktov.

Poglejmo še en primer iz domačih logov.

Robbov vodnjak, ikonični simbol Ljubljane, je bil dokončan leta 1751 po načrtih kiparja Francesca Robbe. Vodnjak predstavlja personifikacijo rek Save, Krke in Ljubljanice, izdelan je iz belega marmorja in ves čas svojega obstoja prispeva k videzu in identiteti Ljubljane. Original, ki je bil zaradi ogroženosti odstranjen in restavriran, je zdaj zaščiten in na ogled v Narodni galeriji. Na njegovem mestu na Mestnem trgu pa stoji strokovno izdelana replika, ki ohranja estetski videz in zgodovinsko vrednost vodnjaka. Ta prenova omogoča obiskovalcem, da uživajo v njegovem izgledu, hkrati pa zagotavlja, da je original zaščiten za prihodnje generacije.

Robbov vodnjak, kopija, vir: Canva Pro.

Kaj lahko storimo mi kot posamezniki?

Čeprav se zdi, da je boj proti nelegalni trgovini s starinami večinoma v domeni držav in mednarodnih organizacij, lahko kot posamezniki prav tako prispevamo k reševanju problema. Prvi korak je ozaveščanje – izogibajmo se nakupu starin brez preverjenega izvora, saj s tem neposredno podpiramo uničevanje arheološke dediščine. Tudi tu seveda lahko naletimo na težavo, saj je ponarejanje dokumentacije ena glavnih težav, s katero se ukvarja tudi Europol. Najbolj varna izbira je, da se pri nakupu zgodovinsko navdihnjenih predmetov odločimo za kakovostne replike, ki so zakonite, certificirane in etično izdelane.

Pomembno je tudi, da pri obisku arheoloških najdišč spoštujemo pravila in zakone ter s svojim vedenjem ne prispevamo k uničevanju teh neprecenljivih lokacij. Prav tako lahko podpiramo muzeje in organizacije, ki se aktivno borijo za ohranitev kulturne dediščine, bodisi s prostovoljnimi prispevki bodisi s širjenjem ozaveščenosti o pomembnosti zaščite zgodovinskih najdb.

Znanje in zgodba

Zaključimo z mislijo, da kulturna dediščina ni le oddaljen koncept, temveč del našega vsakdanjega življenja, ki nas povezuje z zgodovino in oblikuje našo identiteto. Vsak arheološki predmet, naj bo še tako majhen, nosi zgodbo, ki bi lahko osvetlila našo preteklost na način, ki je drugače nedosegljiv. Pomembno je, da se izobražujemo o teh zgodbah, saj se lahko le s poznavanjem in razumevanjem pomena predmetov in zgodovinskih dejstev globoko poistovetimo z njimi. Kot primer lahko navedemo rdeč blokec Anne Frank, ki se je iz navadnega predmeta spremenil v simbol upanja in človeškega duha v času teme.

Zato je ohranjanje teh predmetov v javni sferi, dostopnih za raziskovanje in občudovanje, ključno za naše razumevanje sveta in nas samih. Kot posamezniki imamo moč, da z zavestnimi odločitvami – naj bo to izogibanje nelegalnim starinam ali podpora prizadevanjem za varovanje dediščine – pomagamo zaščititi te zgodbe pred izginotjem. Na koncu se moramo vprašati: kaj nam kulturna dediščina pomeni in kako lahko sami prispevamo k njenemu ohranjanju za prihodnje generacije?